Pred vrati je (že) sedmo evropsko prvenstvo v futsalu. V drugi polovici januarja 2010 bo na njem prvič nastopilo 12 ekip, med katerimi bo drugič v svoji zgodovini tudi slovenska reprezentanca. Z imenom madžarske prestolnice pa ni povezano samo sedem znamenitih mostov, ki jo loči na kulturni (Budim) in urbani (Pešta) del mesta, ali nemara Čarda in bograč, temveč tudi korenine malega nogometa. V Budimpešti je bilo novembra 1986 poskusno svetovno prvenstvo, uradni turnir pod okriljem FIFA-e, na katerem se je prvič igralo po pravilih igre s petimi igralci (1 + 4). Takratna pravila so bila sicer še manj dodelana od današnjih, ali če vam je ljubše, so bila manj zapletena in morda bolj nogometna. Brcalo se je še z odbojno žogo, vendar že z žogo velikosti 4. Na tem turnirju sem imel priložnost biti tudi sam, kar je bil eden prvih stikov z evropskim futsalom.
Tja sem potoval z delegacijo takratnega YURK-a (jugoslovanski revijalni kup), ki ga je vodil Zagrebčan Vlado Dukić. Šlo je sicer za neke vrste paralelno organizacijo, ki je spodbujala mali nogomet na področju bivše skupne države, saj FSJ (jugoslovanska nogometna zveza) ni kazala večjega zanimanja za to panogo, oziroma je šele leto dni kasneje (v Visokem pri Sarajevu) prvo uradno državno prvenstvo, kaj šele, da bi formirala uradno reprezentanco in jo vključila v mednarodna »gibanja«. Zbrali smo se v hrvaški prestolnici, pot do Budimpešte pa nas je vodila mimo Vojvodine, kjer so se nam pridružili tudi srbski »zanesenjaki«. Spremljali smo prvi del turnirja (do polfinala), ki je potekal v dveh skupinah s po štirimi reprezentancami, igralo pa se je v takratni elitni dvorani pri Nep štadionu. Udeležili smo se tudi nekaterih sestankov in predavanj. Zanimivo, da je YURK takrat zbral na pripravah svojo reprezentanco v Subotici (v njej je bil iz Slovenije Muradif Durič, bolj znan kot Tarzan), kjer je čakala na morebiten naknaden poziv na turnir, v kolikor nanj v zadnjem trenutku ne bi prispela katera od povabljenih reprezentanc. S temi tako imenovanimi reprezentancami je bilo tako, da so bile povabljene na turnir po nekem ključu »kar tako«. Kljub temu pa osebno ne verjamem, da bi nas sprejeli, saj nismo imeli »žegna« FSJ. Drugi so ga namreč imeli, pa čeprav so bile ekipe sestavljene, kot so bile. Madžari kot organizatorji so imeli zelo močno ekipo, ki so jo sestavljali predvsem igralci velikega nogometa, v samem vrhu po organiziranosti pa so bili takrat Italijani, Nizozemci in Belgijci. Brazilci so pripeljali skupino študentov, ki se je bolj kot z malim nogometom zabavala na Čardi in pristala na - zadnjem mestu.
Prvo mesto so osvojili Madžari, ki so poskrbeli za odlično promocijo turnirja, saj je bilo v dvorani na vsaki tekmi najmanj dva tisoč, na njihovih tekmah pa več kot pet tisoč gledalcev. S kakšnim izjemnim obiskom se ne more pohvaliti nobeno kasnejše uradno svetovno in evropsko prvenstvo, če odmislimo tekme domačih reprezentanc, ali samih finalnih srečanj. Kakšna pa je bila igra? Morda nisem najbolj poklicana oseba za oceno, to je domena stroke, toda igra ni bila navdušujoča. Vse je baziralo na potezah posameznikov, o kakšni organizirani igri ni bilo sledu. Budimpešti sta sledila še podobna turnirja leto kasneje v španski La Coruni in Rio de Janeiru. Prvo uradno svetovno prvenstvo je bilo odigrano od 5. do 15. januarja 1989 v Rotterdamu, v finalu pa je Brazilija z 2:1 ugnala gostiteljico Nizozemsko. Bron je pripadel Američanom, četrta je bila Belgija.
Kot sem omenil uvodoma, nas po letošnjem »veselem decembru« čaka že sedmo evropsko prvenstvo. Poskusno je bilo (šele) januurja 996 v španski Cordobi, na njem pa je sodil tudi naš Štefan Tivold, ki je leto pred tem sodil že na kvalifikacijskem turnirju v Torinu. Primerjava z letom 1986 ni mogoča, saj se je futsal v teh 23. letih razvil v resno, dobro organizirano in uveljavljeno panogo, česar takrat, ko je bil globoko v senci starejšega brata s travnatih površin, niso upali napovedati niti največji optimisti. Ne nazadnje, tista leta se je večina sedanjih slovenskih reprezentantov komaj rodila, danes pa lahko trdimo, da imamo Slovenci eno najbolj perspektivnih ekip. Pot od Budimpešte do Budimpešte je bila zanimiva, še bolj pa vmesne postaje, na katerih je že bila slovenska reprezentanca. Kako pa se je slednja začela leta 1995, ko smo prišli na svoje prve kvalifikacije v Belgijo in se dan pred turnirjem spoznali z manj odbojno žogo, z akumuliranimi prekrški in dvanajstmetrovkami (danes desetmetrovkami), pa v enem od nadaljevanj.
Neuradna svetovna prvenstva:
Budimpešta, november 1986: 1.Madžarska, 2. Nizozemska, 3. Italija, 4. Belgija, 5. Španija
La Coruna, februar 1987: 1. Španija, 2. Belgija, 3. Brazilija, 4. Nizozemska
Rio de Janiero, september 1987: 1. Paragvaj, 2. Brazilija, 3. Nizozemska, 4. Belgija, 5. Španija
Tekst: Stane Damiš
Foto: Fotomontaža iz knjige 25 let malega nogometa v Sloveniji (1984-2009)